INDIJA
Ne pusti jim prostosti! Ne pusti jim vseh besed! Če pa dobijo bitko, pozabi na ves svoj svet! Ne klanjaj se postavam! To pot gostią ti ta ples! Ne glej zdaj, kje je glavni! To zdaj si ti... Pomlad deľela nova, za njih pravice tu ni, kjer strelski vod in zanka, zastreta vsak pogled teh, ki jim ni prostosti. Bili so strah in trepet. Dokaľi kdo je glavni! ®ivi na svoji ravni, če ne v boj...
POT V X
V sobani poet sedi v upanju, da prave rime dobi, za vsak trenutek, ki ga je doľivel v ľivljenju zanj polnemu gorja in milosti. Morda je prav tudi to, temu naj sodi le zdravo telo. Vem pa da vse temelji le na tem in vsem to povem: Ali bi radi dober fix ali le pot v x? A vsi vemo, da nekateri bi radi ąe čarati znali, vsi vemo, da za minuto bi slave sebe prodali. ľalostno, da ti laľnivi dobijo denar le tako, da samo sranje na police filajo. Vsak policaj bil je tat in vse belo spremeni se v temno, če bi od zadaj jih osvetlil z lučjo in vse gre tako od pisal "olikancev" v uąesa blazneľev. A vsi vemo, da nekateri bi radi ąe čarati znali, vsi vemo, da za minuto bi slave sebe prodali. ®alostno, da ti laľnivi dobijo denar le tako, da samo sranje svetu filajo. Sam je pravil, da je pisal, kar je čutil danes pa prodaja neke slinaste niti omembe vredne pesmice. A vsi ne vedo, da so nasedli vsem tem hinavskim laľem. Ne vedo, da le strmijo v stvari, ki v bistvu jih ni. ®alostno, da ti laľnivi dobijo denar le tako, da samo sranje svetu filajo.
L.E.
"Kaj bi delal danes," ji rečem, a nazaj mi odgovori, da si drugo najdem naj. No se vidimo in ľe videti je ni, vsaj minuto smeha ji ne bilo bi zaman. Sam po mestu hodim, kolega srečam a pravi, da ima doma otroke, ľeno, hiąo in ąe psa. Korak ustavi se pri dekletu tujemu, vse je kot namazano, dokler obnemi ji um dovolj mi je vsega, si rečem preden sam daleč stran odpeljem in le krila misli me neso... Glej, sij in v temi nato zaspi. Smej, poj, in ľarek podari svoj. Sam vem, da nikoli me ne pustią. Ostalim vedno se mudi a tebi do tega ni. Pride čas, ko zaľivim v vetru saj le predolgo ľe lovim ta prave si ljudi. Zlahka ali pa teľko, samo da vse fino je...
LE MAVRICA
Rojen otrok, to edino dekle v familiji. Ne vem zakaj slabo o njej sliąim, a potem: Vidim njen obraz in telo, v oči ji zrem, modro nebo in v duąi vse drugo je kot zlo. In le te divje oči in to noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo ąe danes sem tak a drugi dan znorim. Zvečer junak, a zajec v grmu sem v temi. Do kam naj grem, da ne bom ostal brez vseh sledi? A le njen obris sanjam, ko spim. In le glas iz ust njenih lovim. Do nadaljnega komajda ľivim. Me rana skali, zaledenela me kri napaja, preveliko dozo lepega sem dobil. A ko pomislim le, da v bistvu sem srečen, v barvah je naenkrat spet vse... In ©e naprej, le mavrica vse bolj bledi, morda le nebo se temni, jaz vidim le par, ki odslej z rokami se zdravi in poglej, te roke so v ustih bile in nič ne boli je le način, polepąa ti dan in spomin, le juban ti besno, le juban ti besno, le juban ti besno daj ąe ti, daj ąe ti, daj ąe ti, je zame arest azil, je zame arest azil, je zame arest azil?
FARMER
Ko na dan z motiko pojavi se birokrat, da za bajto skopal si bi ta poceni bazen, dopovej mu: "Ej, ti, kolega, ne ga srati!" in to preden ga potopi problem. Pa ne da bi mu norce bril. Ampak ker ti zdrav razum in sama logika dosti dobro vedeti dasta, da ąe farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo ąe ne vem kako pregnan. Idiot ostane na tem, da to ni to pa se divje loti nabijanja v tla. Roke lomi si in ves prepoten se kmalu vda, ąe lopato zbije, ko se kesa. Pa ne da pamet bi solil. Ampak ker ti zdrav razum in sama logika dosti dobro vedeti dasta, da ąe farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo ąe ne vem kako pregnan. Ko na dan z motiko pojavi se birokrat, da za bajto skopal si bi ta poceni bazen, dopovej mu: "Ej, ti, kolega, ne ga srati!" in to preden se ga potopi problem. Pa ne da bi mu norce bril. Ampak ker ti zdrav razum in sama logika dosti dobro vedeti dasta, da ąe farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo ąe ne vem kako pregnan.
ČRNOBELO
Le temna senca mimo vozi. Le skrit obraz zvoni, ko mene ni. Noben ne ve, kam on zahaja. Noben ne ve, s čim jo zavaja. A jaz si govorim:"ne vidim smrti," a kaj, ko mi obenem z roke lije kri. Saj vem, da se prasici je#e zame, a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le? Neznan obraz visi na steni. Plavi lasje, ki niso njeni. Naj eden hitro me zagrabi. Naj eden črno ven izvabi. A jaz si govorim:"ne vidim smrti," a kaj, ko mi obenem z roke lije kri. Saj vem, da se prasici je#e zame, a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le? Vzamem belo ..... na steno, pristavim les, okvir, čisto ob njej. Krivijo ..... se roke na njem, v črnino zre, zre... ..... pribijem mu dlan v tla kreten sam si kriv, zdaj vidi© kdo je#at zna, naj svet odpre oči mi takoj, ko bodo dnevi zame svetli... A jaz si govorim:"ne vidim smrti," a kaj, ko mi obenem z roke lije kri. Saj vem, da se prasici je#e zame, a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le?
LUNANAI
So mi dali te, ki dan kradejo, so mi dali prevarante. Zdaj ne vem, če bi naąel domov, zato drugam bom ąel. Daj, če nisi dojel in nisi verjel ti povem le: ®e bo jutro naslednjega dne in smejal se bom drugje. (Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?! So mi dejali, da sam bom ostal. So mi dajali osamljeni stol. Ne mine dan, ko ne nosim okov. Do nadaljnega bo vse lepo, z belo senco za mano. Meni Sonce in Luna sta to, kar njej je moje telo. Zdaj, ko hodim naprej in vidim naprej, govorim le: ľe bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam. (Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?! So mi dejali, da sam bom ostal. So mi dajali osamljeni stol. Ne mine dan, ko ne nosim okov. Le kako, le kako bi dejal v slovo, da ne mislijo name? Saj ne vem, saj ne vem, kaj nastalo bi potem po koraku izbranem. Mi Luna naj posveti na mesto izgubljeno. Le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me. (Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?! So mi dejali, da sam bom ostal. So mi dajali osamljeni stol. Ne mine dan, ko ne nosim okov.
SIDDHARTA
Skrit v morju, potopljen v svet Dalantika je klan "malih ljudi" sklenil svoja verovanja, koder naj se vidi, naj se vidi smeh ujet med utopije utrganih pojav in ideje kvazi velikih ljudi. Sliąi se lepo: druga duąa, isti materijal, vsaka roka, lice in telo, vsaka pamet gre v nebo, ko se nemir ovija, ko se mir ubija vsem zaznamovanim in le "pes" na steni bo ostal, nekaj let, ljudi zaznamoval. Naj se vidi, naj se vidi Svet ujet med iluzije strganih pojav in idejo Bog v kar naj bi veroval, naj se vidi, naj se vidi v srcu "malih", ne na steni. O, hej, hej, hej, ti v črnem, verjameą ali ne, ti boą strah popil. In hej, hej, hej, ti zeleni, s ponosom in srečo te bodo zbil. In hej, hej, hej, ti v belem, si sploh kdaj razumel kar si drugim pel. In hej, hej, hej, le do kam pelje tale cesta, kje so meje? Saj je dovolj ľe to da mali nima pojma kje in kdaj nocoj bo spal, in če bo jutri vstal; pa naj te paranoja davi, paranoja davi in utopi, zakaj ubijali so, ubijali so le povabljene.
NESPODOBNO OPRAVILO
Strah v slovo duąi libero zaspi in v temi nad rjuho udari v glavo. Spet v nedogled ena misel tli, vľge jo Njena biti, me nagovori. Brez vsake dlake na jeziku sam, ji solze na obrazu briąem in izdam demo ji plan: Lep kozarec in notri vino, roka mi za vrat drsi, naj se dere, naj nori, ve zakaj priąla je. Zakaj priąla je. A ne vidim kar se zdi, kot v megli. V dan izgine tema, naju ne izda, objeta sredi sobe vidiva le dva. Dva, ki svojo senco mečeta v svet, ki za oba nastaja, ko se dela spet plan za novi dan: Lep kozarec in notri vino, roka mi za vrat drsi, vse to vidi le spomin, le spominu daje, spominu daje. In derem se naglas, plezam na drevo, v momentu padem dol, naj ponovim: ąe enkrat derem se naglas, plezam na drevo, na vrhu ľe sedim, ko naju vidim in v rokah lep kozarec in notri vino, roka ľe za vrat drľi, tisto kar rosi oči, slika najina je, le najina je. Vse zaman, vse zaman, vse zaman... Vse zaman, vse zaman... Ker ne vidim kar se zdi, le mislim si.
...
It took a moment to make this little boy breath, it was a moment when this little girl took a book trying to learn how to read. He started to feel the first innocence love and many barriers she climbed on the way finding out what's all about. Living her life near the see, rising up the day still there was thousands of miles in between (not that they knew). Somehow the song met the soul in the night, it took a moment to make those four eyes making thoughts go wild. Then digging in the sand and listening the band, not alone but with friends, old friends they saw them spinning. And then taking him up on the hill now alone with the lights down beneath in a small small town, whole life on short in words until that day When the Nature took him out, it took her out and put away, right there out from the sand and water blue. Saw them screaming out loud but the voice you couldn't hear, they were the only ones who felt it. Those were the days that made them see what they wanted to see, feel what they wanted to feel. And what was to be said when they saw the man walking away and saw the girl standing there... why that moment made them the... And the nature took him out, it took her out and put away, right there out from the sand and water blue. Saw them screaming out loud, but the voice you couldn't hear, they were the only ones who felt it. And there was a time when paper-dates were on the wall and calendars fell off. They were too old, they were too old. And so he went once just to spend some time on his own, he went up north for a day or two, walking the streets of foreign town, just walking. And than he said: "Excuse me, do you know where I can get something to eat?" and she said: "I'm sorry, but I am not from here." And then she turned around to see who she's talking to and... It was a moment that made them cry, a moment that made them laugh, a moment that brought them back together for good...
STIPE
Sam med primitivci stojim, kolena mi trese in upam, da ne izvedejo kakąnih neumnosti. Takrat ta mali primitivec pride k meni, me prime za srajco, brez zob in z zadahom po vinu pred mano grozi. Nekaj kakor: "Daj denarja meni, denarja meni!" "Nimam nič pri sebi, nimam nič pri sebi!" (na gobec...) Nakar, Stipe kolega ob meni, butast kot tram, a z volovskim telesom in pestjo kot ta hud dinamit. Povem od katerih postav sm jih dobil, Stipe smejoč jih prime za vrat in prisili, da se klanjajo vsi. Jaz pa zraven: "Na kolena k meni, na kolena k meni!" "Na kolena k meni, na kolena k meni!" (na gobec...) Tako, ľivljenje na ulici mimo gre in nič mi ni jasno, je vse to le trik ali je butasta igra za pse. Takrat se mi pred očmi svet odpre ko vidim za vogalom, ko ąut v ta malo njen bratec zabije in gre. Prej se reče: "Dej denarja meni, denarja meni!" "Dej danarja meni, denarja meni!" ( na gobec...).
|