V peskovniku s Siddharto Najpopularnejši slovenski bend? Žalostno dejstvo je, da je nastop kapitalizma s svojo bojda zdravo tržno logiko na slovensko zabavnoglasbeno prizorišče vplival vse prej kot blagodejno, še bolj žalostno dejstvo pa je, da smo se vsi skupaj na tako stanje že dodobra privadili. Oh ja, ob kakem piru sicer čisto radi pobentimo nad tisto najbolj svežo nesnago, ki je prejšnji teden priplavala na površje skozi Videospotnice, vendar smo celotno gnilo jabolko v bistvu že kar nekako ponotranjili in ga jemljemo kot samo po sebi umevno. Mirno smo pripravljeni sprejeti, da se po lestvicah iz tedna v teden triumfalno vlačijo nevzdržni maziljenci, kot so na primer Victory, oziroma da si svoj prostorček na radijskem obzorju in celo v udarnem terminu državne televizije izborijo taki dih jemajoči vapidni izcuzanci, kot so Botri. Mladi bendi prihajajo in grejo, če vmes skomponirajo en sam poslušljiv komad, si prislužijo spomenik. Spomeniki se počutijo osamljene. Solza pravi srcu, da smo tukaj doma, prav res. Vsaj glede zabavne glasbe. Prav zato je treba biti do tistih redkih mladih skupin, ki dejansko pokažejo kaj, kar ni samo poslušljivo, temveč celo kakovostno, toliko bolj nežen, ujčkajoč, bodrilen in nasploh mecenski. In Siddharta je nedvomno pokazala kakovost, po mnenju podpisanega celo bistven presežek te. Težava je samo v tem, da je z briljantnim prvencem Id zadela tako v črno, da je postala silno mnogo ljudem avtomatično zoprna. Nekateri ne potrebujejo veliko in jim je Siddharta zoprna že preprosto zato, ker je tako močno prisotna v našem medijskem prostoru, predvsem pa poznam kar lepo število tipov, ki se jim ta bend zdi izrazito oduren zato, ker nanj tripa toliko bejb. Ko sem prijateljicam razlagal, da se bom srečal s člani benda, ni bilo med njimi ene same, ki ne bi takole na pol (pravzaprav na četrt) v šali izrazila prošnje, ali gre lahko z mano. Zaradi Tomija. Navadni fantje Takih želja v resnem novinarstvu praviloma ne uslišimo, poleg tega pa so bili fantje, s katerimi sem se pobratil kar na otroškem igrišču ob bivši osnovni šoli v Šentvidu, kjer imajo vaje, v večernem mraku videti vse prej kot glamurozni. Prva asociacija, ki sem jo dobil, je bila, da me zelo spominjajo na šest tipov, za katere bi pričakoval, da bodo na sobotni večer žuleč vsak svoj liter vina čakali, da bodo dovolj pijani, da se lahko odpravijo proti K4. Tudi obnašali se niso prav nič zvezdniško, čeprav so bili na začetku morda res malce po ježasto bodičasti, kot je pač na začetku praviloma po ježasto bodičasta vsaka zaključena družba šestih fantov, ki se zelo dobro poznajo in se imajo radi. Medtem ko so se v vaš estetski užitek nastavljali našemu fotografu, sva skupaj z njihovim menedžerjem Iztokom Kurnikom stala ob strani in kulersko kimala. Kako torej, bomo kaj delali ali ne bomo? "Neeee... Ne še. Zjebani smo ful." Torej bomo še malo počivali na lovorikah? "A, to pa tudi ne. Saj se dela. Slovenija je pa le premajhna, da bi se dalo dve leti živeti od enega albuma." Iztok je njihov osebni menedžer, kar pomeni, da dela samo z njimi in jim je absolutno na voljo. In kakšna je tarifa osebnega menedžerja? Pregovornih deset odstotkov? "Ah, toliko jih pa spet nimam rad." Siddhartovci so se zelo hitro naveličali fotografskega objektiva, frontmen je začel celo glasno negodovati. Fotografiranje jim je zoprno. "Mi delamo muziko, nismo pozerji." Kako nerodno torej, da dolgujete del svojega uspeha tudi večkrat izjemno spoliranemu, malodane boy band imidžu in do konca zestetiziranim videospotom, ki so videti nekje na pol poti med Boyzone in Samom Peckinpahom ... Rjava črta, ki se odcepi od srebrnega očesa in igrivo ponikne tja nekam zadaj za vilinsko uho ... "Ma, kar res sovražimo, je poziranje. Da se postavimo v neki položaj prav posebej za sliko. Če nas že slikajo, naj nas slikajo na koncertu, kjer se ponavadi ne nastavljamo. Zdaj pa takole, zdaj pa takole, zdaj pa malce v levo, zdaj pa kot Beatlesi, zdaj kot Stonesi ... Kurc, slikaj nas take, kakršni smo." Nadvse ljubko. Naključja znajo biti eden prijetnejših aspektov bivanja in tako so bili ravno tistega dne člani skupine in ožjega menedžmenta izjemno dobre volje, ker so prvič poslušali demoposnetke za novo veliko ploščo. Pred tem jih je bilo kar nekaj rahlo skeptičnih, tako rekoč na trnih - kristalno jasno jim je namreč, da so pred velikim problemom, ki je v glasbeni industriji znan kot problem drugega albuma -, vendar so zdaj vsi skupaj malodane evforični. Velik del našega kramljanja, ki smo ga opravili, stisnjeni v skoraj udobno konstrukcijo otroškega plezalnika v obliki avtomobila, se je vrtel prav okrog te prihajajoče atrakcije. "Ja, december je čas za snemanje nove zgoščenke... tlačenke?" je v maniri prvovrstnega PR-ovca zdrdral Primož B. in bil zaradi tega sam s sabo zadovoljen kot pečen maček. Bodoča plošča naj bi bila po besedah njenih avtorjev predvsem širša in bolj dodelana kot prvenec. "Ampak še vedno groba!" je pribil Tomi, "z veliko klaviaturami in sploh s polno nekih čudnih zvokov. Kolikor je videti zdaj, bo klaviatur polno praktično v vsakem komadu." Ideje za nove pesmi so v zelo ohlapni obdelavi že slabo leto, prav nobeden izmed mojih sogovornikov pa na torkov večer ni skrival silovitega optimizma: "Vsekakor bo ta plošča bolj zrela in bolj dinamična - nasploh bo boljša, ne za enega, ampak kar za par korakov. Suvereno lahko zatrdimo, da bo stoodstotna nadgradnja prejšnje, tako glede sloga kot glede produkcije." V najbolj rudimentarni fazi so za zdaj besedila, saj so še na ravni posameznih tem. Teksti nasploh ne izvirajo neposredno iz osebnega sveta Siddharte, temveč naj bi bili prej odslikava splošnejše situacije, mi-kot-muha-na-zidu. Te, če smo že pri tem, precej hermetične muhe na zidu zanimajo predvsem skrajnosti na vseh mogočih področjih. Pravijo, da bi se rade izognile klasičnim temam ali pa jih vsaj predelale na svež način. Če bi na kratko napovedali zvok nove plošče? "Hja, recimo... When Limp Bizkit meets Shania Twain ali pa še raje Gwen Stefani. S primesmi Guano Apes." Glede na tele reference vas bodo imeli starejši kolegi med glasbenimi kritiki še raje kot prej. Dobesedno pojedli vas bodo. Kakorkoli že, o teh 21 do 23 let starih poskočkotih nikakor ne bi mogli reči, da nimajo ustreznega glasbenega zaledja, v smislu, da svoje ohlapno zastavljene glasbene branže ne bi poznali zelo dobro. Njihovi glasbeni vzori so razmeroma raznoliki, od Faith No More prek Johna Coltrana do Queenov, hordam zaljubljenih najstnic pa sem se bil na koncu naravnost prisiljen pridružiti tudi sam, ko sva začela s Tomijem družno popevati stare udarne Martike in debatirati o živcirajoči kvaliteti raznih Destiny's Child. Fantje se z mano nikakor niso strinjali, da so pravzaprav prvi in edini kvalitetni slovenski grandžerji, čeprav so morali priznati, da so glede na obdobje odraščanja določeni tovrstni vplivi v njihovi glasbi še kako prisotni. Kaj pa tista klasična primerjava s Heroes del Silencio? "Auuuh, spet to!" Saj vem, po mojem bi si jo v naši kalužnici prej zaslužil novejši Kantor, če ne bi bil to zanj seveda tak neverjeten kompliment, vendar so jo pripisali predvsem vam ... "Ja, seveda so nas že primerjali z njimi. Ma primerjali so nas že z več kot petnajstimi različnimi bendi, kar jemljemo kot spodbudo." Da ste tako univerzalni ...? "Ne, ampak teh petnajst bendov bi sila težko zares skombinirali v enega samega, kar pomeni, da moramo že nekaj delati prav, da nekaj samosvojega vseeno imamo. Se pa strinjamo s tem, da nismo v muziki za zdaj odkrili še nič novega. S tem, da isto velja za večino bendov na svetovni sceni." Resnejši kritiki vas obtožujejo predvsem, da ste komercialkoti. "Po svoje jih razumemo, ampak ja ... Ko je prišla naša plošča ven, je bila totalno alternativna. Ko se je prodala v več kot 10.000 izvodih, je postala kar naenkrat tako zelo komercialna. Seveda ciljamo na čim več prodanih izvodov, vendar to še ne pomeni, da se zraven ne trudimo delati glasbe, kakršno bi šli v štacuno kupit sami." Brez najstnic Čisto drugače od mene kažejo fantje iz Siddharte ginljivo vero v slovensko glasbeno sceno oziroma, bolje rečeno, neki prisrčen optimizem glede njene revitalizacije. Po njihovem se prvi znaki te že kažejo, snemajo se tudi boljši videospoti: "Najbolj kul pa je, ker se je začela vsaj delno umikati tudi ta starejša srenja, ki je dolgo nadvladovala mladim bendom, ki se nam zdijo bistveno bolj nadarjeni." Trenutno zelo cenijo Magnifica, Demolition Group, S filtrom, Big Foot Mamo in Psychopath. Osovraženih bendov niso hoteli omenjati, kljub z vsemi žavbami namazanemu provociranju: "Čas za kurcanje raje porabimo za ustvarjanje svoje glasbe." V resnici je šlo bolj za to, da se v kurcanje niso hoteli spuščati javno, ko sem zaprl beležko, smo družno še kako vihteli pravičniški meč nekega osnovnega okusa, vendar sem svečano obljubil, da blatnega seznama ne bom objavil. Kar se tiče rokovskega stila življenja, te dni nebrzdani razvrat očitno ni več ključna fraza. Prvič, ni quickijev na straniščih: "Na koncerte hodimo kot kolektiv in tisti trenutek pač tam nismo zaradi teh reči." Na splošno naj sicer na abstraktni moralistični ravni ne bi imeli problemov z izkoriščanjem pijanih najstnic - "Če pridejo one do tebe, jih prav nič ne izkoristiš, ni res?" Vendar sem kasneje v pogovoru izvedel, da imajo večinoma vsi resne punce, tako da sem se jim lahko za tisto besedičenje o kolektivu samo dobrohotno smehljal. Tomi je širokosrčno izjavil, da ga vse tiste oboževalke sploh ne motijo, da to spada pač zraven, Boštjan pa je bil do tega perečega problema nekoliko bolj kritičen: "Če bi bilo po mojem, bi predvsem tisto enico v njihovih letih spremenil v dvojko." Čeprav sem precej goreče bezal vanje, mi iz drugih članov benda ni uspelo izvabiti izbruhov ljubosumja nad Tomijevim monopolom, po njihovem ima ubožec celo najtežje delo izmed vseh oziroma, z drugimi besedami: "Če ima Tomi tisoč oboževalk in jaz samo sto, jih imam čez in čez dovolj!" Kurbanja torej ni, pa tudi alkohola je v vsakdanjiku bistveno manj, kot bi človek pričakoval, da o drugih substancah sploh ne govorimo. Dejansko imajo v pogodbi postavko, da smejo pred koncertom spiti samo toliko in toliko, če ne bo joj! Sicer se meje pogodbe na robovih raztegnejo, ko prispejo na prizorišče po pet ali več ur pred začetkom koncerta, konkretnejših sankcij naj tudi še ne bi bilo, ker so fantje sami tako zagnani in disciplinirani, vendar princip ostaja. "Zavedati se morajo, da pridejo tja predvsem v službo," je pokomentiral menedžer Iztok in ob mojem kislem kremženju nadaljeval: "Veš, v ta posel sem prišel zelo zelen in največje razočaranje mojega življenja je bilo, ko sem videl, kako ni tu sploh nobenega rokenrola več, samo še industrija. Poleg tega se mi zdi, da se tudi fantje zavedajo, da so pretrdo delali in se odrekli preveč stvarem, da bi šli zdaj takole ogrožat, kar so si zastavili." Institucija V prostem času fantje predvsem športajo in študirajo, od ekonomije prek geografije in novinarstva do matematike. Najraje imajo nogomet: "V zvezi s tem bi radi tole priložnost izkoristili, da izzovemo vse druge slovenske bende, ki imajo tudi svoje ekipe. In to iz preprostega razloga, ker bi bili radi že enkrat poraženi, hehe." Nad zaslužkom se ne pritožujejo, hkrati pa rokovskemu hlebcu tudi ne pojejo prav nobenih hvalnic. "Zelo relativne so te reči. Zaslužimo več kot naši vrstniki, za kakšne velike užitke pa nam ne ostane prav dosti." Imajo dovolj, da preživijo, vendar je treba pri tem računati, da še vsi živijo pri starših. Glede tega, ali bi jim s tem denarjem uspelo preživeti na svojem, so različnih mnenj. Preživeli bi verjetno vendarle lahko, a konec koncev preživijo tudi ščurki. To seveda ni najboljša novica za nadobudne kakovostne muskontarje, glede na to, da so fantje trenutno verjetno v sami špici kvazialter povpraševanja. Fan club bojda recimo leti kot sneta sekira. Med drugim naj bi prihajala tudi razna "40 let sem star, ne vem, kaj mi je, še nikoli nisem nikamor takole pisal, vendar želim samo povedati..." pisma, da o dveh otročičkih, ki sta v zadnjem času prav iz spoštovanja do te glasbe privekala na svet pod imenom Siddharta, sploh ne govorimo. Ob vsem tem ne gre pozabiti številnih groženj, s temi so jim enkrat celo tako zasuli stran na internetu, da so morali input baze začasno opustiti. Linčali in zažgali da jih bodo, pičkice da jih itak samo gledajo in ne poslušajo, vendar se s temi rečmi ne obremenjujejo preveč. Čez deset let se še vedno vidijo kot del glasbene industrije. "Postati želimo en mal večji bend," je povzel želje in pričakovanja Tomi, "ki lahko ustvarja, kar si zaželi, in zraven spozna vse lepote tega biznisa." Primož B., ki ima najraje Metallico, je šel še nekaj korakov dlje: "Postati želimo inštitucija!" Ob tem so se kolegi samo dobrohotno nasmihali. Pa se vam zdi, da v Sloveniji sploh lahko postanete inštitucija? "Saj ne ciljamo samo na Slovenijo. Ciljamo pač na svet in na vse, kar bo poleg tega sveta čez deset let še aktualno." In čeprav smo lahko v dvomih glede misli, da se bo čez deset let ob zvokih njihove najnovejše umetnine zibalo tudi semisapientno bezgoidno ločje tam okrog Proxime Centauri, pa ni tako iz trte izvita domneva, da bodo vsaj nekateri izmed teh sila prikupnih kratkohlačnikov ob vsem svojem očitnem talentu tudi takrat močno prisotni na našem glasbenem podiju, in sicer kot good guys. Te pa bomo, se bojim, v teh revirjih krvavo potrebovali še čez sto let. Jure Aleksič 28. avgust 2000